na kozlanje mi gre
že ves dan, pa ne od pijače,
ne od žlahtnega vina in ne od cenenega pira,
se mi dviguje želodec in vse kar je v njem,
od tega ušivega življenja,
od te mokrote in smradu po plesnobi, trohnobi,
tako na večer, ko se vsega nabere,
mi dvigne želodec do gurgla-potem čakam jutro-
ko zlati dan skoz okno
pokozlam