Prestopila sem že veliko
polomljenih in razcepljenih pragov,
se zaletela v nešteto
priprtozaprtih vrat
in glavo nastavljala neurju
zgodnjespomladanskih popoldnevov ...

V izložbi:
Miniaturna mizica s pisalnim strojem
naravnost čez cesto ...
Določeno bo v petek popoldne:
Takrat bom zlezla iz postelje,
se namenila v kuhinjo,
da bi spila jutranjo kavo.
Pomislila bom:
Samo, da odprtina ne bo preozka,
da bi lahko splezala skoznjo
in vdihnila zrak.

Prevzema me je val nenadnega,
nedoumljivega ugodja: Jutro za pojest!
Kako se ga lotiti,
preden se bo transformiralo
v kratek sprehod dneva proti večeru,
ki ugasne v mrazečo noč?

Superge in zemlja,
ki mokrí rob hlačnic;
usedlina kave napoveduje dogodek.

Mateja J.Hočevar