Kdaj pa kdaj napišeš par sonetov,
kar tako, ker pač navdih je rekel,
pa ti že želijo brezna pekel,
že delijo sto in sto nasvetov.

Da rimač si prazni, so ti rekli;
da zajemaš rime iz gluhote,
da so verzi tvoji prazne gmote,
ki so s časom v ničnost se iztekli.

Ti pač ne poslušaš njih obsodbe,
saj ti pesem sama takte vliva,
vanjo stečejo se tvoje zgodbe.

S tabo sem, na naju se zdaj zliva
 žolč in bes, dokler ne bo obsodbe
čarovniške. Sonet za svoj vzemiva.

Lidija Brezavšček - kočijaž