Odšel si v mesto,
kjer smo pokopali mojega očeta.

Osmrtnice ni bilo,
ker nismo točno vedeli,
kdo je žalujoči in kdo je umrl...

Odpihnilo je
živo rdeče lističe vrtnic.
Vsako jutro legajo na moje prsi,
me božajo,
vabijo
in dramjo iz sanj,
da zaplešem z vetrom,
rdeče...

Na grobu je ostalo samo trnje,
spleteno
v venec večne krivde in trpljenja.

Na nagrobnem kamnu ni nobenega napisa,
ker še vedno ne vemo,
kdo je preživel
in kdo je umrl...

Ignis