Spremlja me v črno oblečena gospa.
Ne govori prav dosti.
Pravzaprav sploh ne govori...
Poznam jo že dolgo,
tako da besede med nama niso več potrebne.
Včasih me vzame v naročje.
Skupaj gledava sončni zahod.
Vrtnico položim na grob
in njena dlan na mojem čelu me umiri.
Hodi za menoj
in me ogrne v škrlatni plašč,
ko v sebi še vedno slišim tvoj glas:
"Nisem več sam..."
Podloži mi mehke blazine pod kolena,
prižge mi svečo ob postelji
in diha z menoj.
Najina tišina je blagodejna.
V njene dolge črne lase, ki valovijo čez moja ramena,
prepletem svoje spomine
in čakam,
da mine drhtenje.
ki stresa moje telo.
Slovo.
Ne vem več, kdo koga tolaži,
ona mene ali jaz njo.
Lepa sem v objemu njenih solza,
v črno oblečena gospa...

[center][center][center]

[/center][/center][/center]

Ignis