Preden se razbarva jesen,
naj mi bo dano,
da mi lasje zapojejo
pod slapom smrekovih iglic,
naj mi bo dano
dihati pod vodno gladino,
brez bojazni, da me pogoltne globina.
Naj se naučim božati vosek,
ki se neusmiljeno topi
preko roba moje povesti
in naj mi konice prstov dovolijo,
da se na hrbtni platnici
dotaknem svojih korenin.
Še prej pa se moram naučiti
znižati uzdo v nizko prežo,
kadar mi zraste grba.
Da, veliko opravkov me čaka.
In končno, naj mi bo dano,
da se naučim sprejemati praznino,
ki bo nekoč dokončna.

Andrejka