usediva se na barko z rdečim kolesom
ti v rokah držiš fotografski aparat
jaz odejo, ki je nisem spletla
če bo prišla babica Zima, si bova kolena prekrila
in vez med nama bo snežinke stopila

peljeva se sedaj
pot se začenja na listu papirja
po mehki Ljubljanici
ki ji ni videti konca
počasi drsiva
z zelenimi valovi prevzeta
in milino
ki šušti v laseh
in čarovnijo
ki gnezdi v mimoidočih ljudeh

ne vidijo naju
sva skrbno skrita
prosiva krmarja ladjice
naj ustavi pri Makalonci
da spijeva skodelico črnega čaja
bova z vročim mlekom zlita

in bo naslednja postaja
toplejša in ljubka
pod Tromostovjem
v centru Ljubljane
kjer ustaviva planet
in zaukaževa Vsemogočnemu
naj premakne ljudi minuto nazaj
da se s stezami na Ljubljanski grad objameva
in občutiva, ko objem se pretaka
srka sokove in Zemlja na svoj urnik počaka

Ljubljeni v Ljubljeni si vedno in boš moj
ko vzburim valove mogočne reke
in se rešim nepomembnih okov
rojeva se zelena z odtenkom modrine
ko je polnoč in naju popelje po reki
mimo tržnice in še dlje
da bo zgodba najina
in najina zgodba zaživi
po bridkosti se v sreči okopa
si ljubljenih dnevov želi

sheeba