Poglej, črno oko, daleč stran
od začrtane poti!
Potok solz ti teče
pod nogami, a ti ga
prestopiš brez ozira.
Ne vidiš oblakov
obupa in vetra
bolečine, ki zadajata
rane v belo meso.
Duša hrepeni po tvoji bližini
-a ti, ti tega ne opaziš-
in odrešitve ne daš,
brezbrižen se oklepaš
njenega čistega telesa
in ga vabiš s seboj.
V zlati senci obupanih
misli je odgovor,
a slane solze brišejo
sled rdečega črnila
in krik se izgubi v neskončni
poti do tvojega zaklenjenega
srca in ključa ne najdem
pa vendar vem, da visi
okrog njenega negovanega vratu.
Skozi stkane, zlate
zavese utopičnega sveta
zrem v svoje iluzije
-a ti, ti tega ne opaziš-
Tvoje temno oko me je
že zdavnaj posrkalo vase in
izgubljena v Thorovem svetu
zaman razbijam ogledala
s tvojim odsevom.
A kar se skrhanemu
srcu oddaljuje, si
drugo srce mirno prilašča
in nemi kriki parajo
moja in tvoja in njena ušesa ...

-A ti, ti tega ne opaziš-

kejĐa