Vse zgodbe svojega živjenja
je imela rada-
tako z zanosom
mi jih je poklanjala,
ko sem sedela ob peči
in gledala v njene
utrujene dlani,
ki so slepo grabile za
osušenimi fižolovimi stroki
in so njeni koščeni prsti
v pehar luščili fižol.
Nekaj zgodb je bilo čisto njenih,
napisanih z njeno pisavo,
večino so pisali zanjo drugi.
Ona pa je svojo vlogo
vedno odigrala do popolnosti.
Je že moralo biti tako,
ker je vse te zgodbe čuvala
v knjigi svojih spominov
in jih pripovedovala
s kirurško natančnostjo
in matematično doslednostjo.
Nobene podrobnosti ni izpustila.
In jaz sem živela
z njo skozi te zgodbe,
varna v njeni bližini,
bogata za preteklost,
ki jo je polagala vame.


Njeno zadnjo zgodbo
so končali drugi,
s pisanimi rožami
na rjavi, mokri zemlji.

coprnica z barja