Naj se izpiše pesem,

v dotiku odpiranja oči

kakor čakajoča duša,

nevidno klečeča v molitvi

brez hrupa glasu moli,

kakor hladna povrhnjica kože

v pričakovanju varne topline,

da nariševa svetlo modrino,

kjer topel žarek usmerja svoj pogled,

kjer nama s čopičem obarva cvetje,

mehki čakajoči za dotik travni ocean,

nevidni veter naj naju obkroži,

v edinem kriku bova skupni glas,

da ponikneva v sredi osi,

zavese bodo prozorne stene,

vrata odprti tuneli

in v dvoje odšla bova skozi,

medile se bodo mehke stene.

Samo tiho bova polzela,

kakor lastovki potovala,

se bližala začetku rojstva.

Na vzhodu bova kraljevala.

IŽ-lev