Ob vonju kadila indijskih dreves,
prepletajoče se v tančicah zliva
ognja sij, v lotosu dveh teles.
Sanje zlijejo se v eno,
energijo z barvo jantarja obžarjeno,
strast ni divja, nežnost močnejša je od sle
in več kot roke, pove vdih duše v srce.
Piješ in pijem neskončno iz oči
in tvoj okus kot strup je namesto soli.
Opita, ubita …. Vseeno mi je,
saj misel mi trezna isto počne.
Te potrebujem? Bilo bi lepo,
a tudi če ni te, ne bo mi hudo.
V vsakem primeru ob tebi lebdim
in od teh sekund večnosti,
neskončno prihodnost lahko preživim.

Kakteja