Moje pesmi so predolge.
Odločila sem se,
da napišem eno kratko.
Tako, da jo vtakneš za uho
in z njo zavriskaš.
Da jo vlečeš za nogo
in z njo zaplešeš.
Da jo vržeš v nebo
in z njo kričiš.
Medtem, ko jo pišem,
se je že izgubila.
Spet je dobila rep.
Potem se je zataknila
za prvo drevo in se
še bolj raztegnila
Oh, ne morem iz svoje kože,
je rekla, in lizala
raztegnjene krake.

Silva Langenfus