Stojim pred vrati

za njimi nov dan kaže obet,

prestopam po tleh,

držim čudno zaspane pesti

kakor bi čakala na vrsto za ples gumitwista,

čeprav kosti so še premehke

in pogled ne prav oster, buden,

da bi točno videl, kar bi rad.

Drugi spijo enako pol spanje, morda, morda,

na tiho se uspavam in zbudim, čas med tem

ostrino zbistri.

IŽ-lev