DROBCI RAZTRGANEGA MESTA

Temne vrane preletavajo somrak obzorja,
ko se odpravim ven,
da potelovadim s pljuči ves kisik in smog,
v spakastem vesolju mesta:
pravzaprav drhtim v te prazne ulice izključenosti,
ko se zaletavam ob neonske napise izložb
in merim ulične razdalje povsem brez misli,
da me brezobzirni motorist,
pahne v luknjast pločnik z rdečimi trakovi
in čofnem v lužo kanalizacije,
kjer dolgo stojim,
preden s podgano priplezam ven.
Tu me pozdravi brezzobi pijanec,
ki pestuje sestradanega mačka brez uhlja.
Dam jima nekaj drobiža za dva deci,
medtem ko pobiram še zadnje ostanke dneva,
in jih sestavljam v impresijo doživetega,
v mestu, ki je že skoraj nevidno.
Trdna noč je že,
a nekaj sonca vedno ostane v prispodobi skrito.

Tania-RONINA