Ob škripajočem zvoku straniščnega ventilatorja
me prešine misel, vprašanje
kako dolgo že zveni razglašene kovinske vibracije
in koliko so se že zažrle
v bledo keramiko, v stene.
Zavem se, da se ta vibracija neuničljivo meša
z donenjem zvonov, z brnenjem hladilnika, s škripanjem vrat, s šumom pajkovih korakov, ki se trudi splezati na držalo za papir.

Meša se z zvokom drgnjenja med vlakni tkanine, sešite v spodnje hlače.
Z utripi znotraj snovi, ki na ta način ustvarjajo
kapljico vode, cvetni list, smrekovo iglico, meglico na nebu, vse, kar je ujeto v fotografijo, obešeno pod okno.

In zrak, utripanje in prerivanje delcev v zraku, ki je takšen kot je prav zaradi načina trepetanja teh delcev, je prečudovito.
In da taisti delci utripajo tudi v meni, le da na drug način.
In bi torej zlahka postal zrak.
Če bi spremenil misli, ki določajo mojo obliko.
In če bi oblikoval še bolj drugačne misli,
bi iz zraka lahko postal nekaj mnogo manj otipljivega.

Morda bi na ta način lahko postal
ANTIMATERIJA.
Morda bi lahko pokukal v tisto razsežnost,
kjer vse utripa drugače,
ki je drugače urejena,
čeprav ves čas nevidna.
Ker se dogaja tako naprej kot nazaj
in bi bil neskončno zmeden, če bi jo mogel videti.
Zato jo uzrem le ko umrem.
In še takrat dejansko ne umrem
ampak utripam čisto drugače.

Ritem.
Prehod iz materije v antimaterijo
je povezan z ritmom.
Z ritmom,
vibracijami,
ki oblikujejo misli.
Te povezujejo.
Te peljejo.
Te se peljejo zraven.

In od njih je odvisno
ali bo snov ventilator
in ali bo pokvarjen
ali ne.


Milan Novak

Milan Novak