Mati

Jaz, nekaj več kot dvanajst let nazaj,
maham skozi okno, sneg prisesa
svoje jezičke na otopele smisle
plišastih igračk in punčke iz cunj,
počutim se kot deklica z vžigalicami,
ozeblo, odvrženo, grdi raček z
divjimi lovci na vidiku,
ne vem več, kaj je biti brezskrben,
z roko se igram, zamahnem levo in desno,
zrak ne zveni, noče odgovoriti,
le sosedom, ki so se obesili
z okenskih polic se zdim smešna,
skozi njihove izpraznjene oči
visi nabasana toaleta nasmehov,
pozdravijo, z jeziki poskušajo ujeti snežinke,
želim, da bi jih zmrznile in bi ostali nemi,
bolščeči ob oknih, zaklenjeni s svojimi
opravljivimi kavami in ležalniki na verandah,
jaz jočem, prekleto,
sneg zamrzne solze,
na meni obvisijo kot najdaljše ledene sveče,
cel obraz je ledena površina,
žalost na njej drsa, uči se risati majhne rdeče rože,
v majhnih copatkih,
žaluzije na oknu so ovenele,
dvignem jih, prisesam usta na orošeno okno,
drgnem zobe ob steklo, spustim oči skozi veter
in stopinje na dvorišču,
maham avtu,
ki pred hišo odide za vedno,
maham človeku,
ki je iz mene naredil človeka,
preden sem bila še plod,
zarodek, povrhnjica,
maham stvoru,
in mu, sramota,
še zdaj posvečam to pesem.

Nemo

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 06. 2011 ob 21:10

Iz pesmi Mati se lušči trpko spominjanje, vsidrano v telo deklice – posode, v katero se znova in znova vrača zdaj odrasli duh – in si nikoli prav ne more razložiti, zakaj podoba roditeljice, ki se je odpeljala iz mladosti, ne izgine, ampak je pričvrščena na vogal odraslosti bolj kot, denimo, hiša sama. Simboli in liki iz pravljic, s katerimi avtorica zariše brezčasnost, so večpomenski in oživljajo splošno ikonografijo otroškega trpljenja, zapuščenosti, osame, ki jo pesnica še poudari z bogato metaforiko (jezički snega, prisesani na otopele smisle), z željo prvoosebnega lirskega subjekta, da bi neživo postalo živo (zrak ne zveni, noče odgovoriti), in z odvečno prisotnostjo živega, ki je le vsiljivo, škodoželjno in privoščljivo (nabasana toaleta nasmehov, … ki visi z okenskih polic). Ostrost izpovedi nepredelane bolečine je z iskanjem bližine v neživem in v begu pred živim, še posebej človeškim, vseskozi stopnjevana. Jezik pesmi je bogat, kljub številnim metaforam in preskokom je pesem čvrsta, ne razpade, do konca ostaja v polju pomenskosti. Sporočilo pesmi, ki nikakor ni vsiljeno, pač pa prineseno skozi medprostor, skozi poetičen opis neke individualne izkušnje, je klic k (so)človečnosti in bližini (od čakanja so žaluzije na oknu ovenele). Pesem, ki pusti globoko sled, mimo katere ne moremo – tudi zato, ker se ne dvigne na neko splošno raven, ki bi utegnila zaiti v patetičnost, in ne zdrsne v zakodirano individualnost, ki bi zašla v hermetičnost.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Nemo
Napisal/a: Nemo

Pesmi

  • 08. 09. 2010 ob 09:54
  • Prebrano 117774 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 770
  • Število ocen: 22

Zastavica