V kotu drobim fizikalno
relativnost časa &
seveda še vem, da obstajaš,
videl sem te kako si
popravljala šminko na vogalu,
napisala svojo telefonsko številko,
si obula stopnice in zrla v druge denarnice &
želel sem te prijeti za ramo,
ampak nisem imel nobenega drobiža,
zato sem ti pustil en bon in pol,
da si boš lahko kupila nove nogavice,
hodila v gledališče,
spoznala ljudi, ki imajo namesto glav
debele kovčke in razrite nosove,
kupila rižev stiropor in ga grizljala
na mojem trebuhu, kot zajklja &
vedel sem tudi,
da moraš imeti kratke obleke,
vsi so zijali za nama,
kot v odprta okna brez zaves,
stegovali svoje roke po tvojem
usločenem hrbtu in dveh tetovažah &
bila si brez sramu,
tudi dvignila si krilo, čeprav te ni
tiščalo na potrebo
in ko sva neke noči sedela v parku,
ob recitalu poezije in kitarah trubadurskih kantavtorjev
sem ponevedoma izpustil tvojo roko
in dolbel v rumen, zmečkan papir svoje črte,
nenapisano in stehtano breme,
še sem čutil tvoja stegna ob mojih prsih,
tiščalo me je tam notri,
želel sem popiti antidepresiv &
enega, dva, tri
in pomendrati mravlje pod nogami,
želel sem biti razjarjen ptič, mrhovinar,
ki bi ti počasi zgrizel socialni čut za dajanje,
oglaševanje, prodajanje in drugo kvazi trgovino,
pa sem napisal le pesem,
te s tem ugonobil, odrinil iz luke &
videl sem te potem, ko ti je drugi polizal stopnice
in z roko na licih pihal vate svoj
vsakdanjik in ti si se smejala &
živčna, pohotna, preznojena zaradi lastnih
izločkov v goltancu rojevajočega se jutra &
zora je splaknila tvoj divji pogled,
ko si umivala olje med stegni &
ponudil sem ti robček,
želela si bon &
pljunil sem in s steklenimi očmi
zavil v drugačne svetove,
kjer vogali nimajo telefonskih številk,
ampak pesmi in vijolične otroke
Zevsa in Semele,
seveda tebe ni tam,
rajši te gledam iz kota &
pojem horizont,
ko ugasneš.

Nemo