izkapljala se je zadnja trohica
zasluzene posvečene vodice
ki ti je pomenila (sicer trohnečo)
nezamenljivo relikvijo
sedaj srkaš
z usti
izsušenimi do zabrazgotinjenosti
srkaš
a nimaš česa

na prsi še vedno pritiskaš pocinkan vrček
notri je bilo
sedaj je izteklo
vse tvoje zaobideno
življenje


a kar srkaš in sesaš
in vdihavaš praznino
ker ti je
OOO ...on rekel
da veruj
in verjameš
nikoli ne boš umrl
čeprav nisi več živ


posinovljenec velikega niča

Lidija Brezavšček - kočijaž