ko si zatopljen v lastno utripanje
in je tvoja misel neskončno daleč
ne opaziš tekočih kristalov
razprostrte nemoči edinega poletja
takrat me odnese med ozke senčne ulice
kjer se je spokojnost ujela v kamen
tam se zdi
da čas še stoji
in je zgodba o morski deklici
tik za naslednjim vogalom
Luna