razvlečena podoba dneva, tako vlažno sivega, da je postal v svoji dolgočasnosti nedvoumno večen (vsaj verjela sem tako), se je vlekla skozi besne špranje trenutkov, napolnjenih z vsem, kar obstaja (samo, da je bilo to obstajanje nevidno, neotipljivo, nezaznavno, neslišno, nedojemljivo, nedosegljivo, nestvarno, neverjetno - torej obstajanja ni bilo?) in slinasto zaznamovala moj pohod po prozornih ploščicah, ki so goljufivo varovale mravljinčaste podplate pred zdrsom na blatni prsti. (no, imam podplate, torej vseeno sem!)

ničesar, kar bi spominjalo na črtice žarkov, usmerjenih iz krožnice sonca (kakor je to vedno narisano na otroških risbicah) ni bilo nad (niti pod) mano. samo nek otožen mrzel dih mi je silil za vrat, čutila sem ga in vedela, da je to sapica iz melodije neke oddaljene pesmi, ki bi jo enkrat hotela napisati, pa se ni odločila zame.

do konca (dozdevno) neskončnega pohoda je najkrajša fraza te melodije gladila steklo tlakovcev, ki so bežali pod mano. lahko bi bil tudi refren (ja, najbrž je bil pogoltnjen refren) pa ga je razvlekla in stopila sivina, tako, da ga nisem smela več niti posvojiti, še manj razumeti. in zdaj, ko čakam na rumeno okroglino z risbice, vseeno mi je, kje se pojavi (lahko tudi v pozabljenem, odmaknjenem razgledu) vem, da refren pesmi, ki me ne potrebuje, ne bo nikoli (niti malo) moj.

Lidija Brezavšček - kočijaž