Že sonce je mimo
in breza je prazna,
zla luna je siva,
brez vek, neprijazna.

Zakrkneš na listu.
Razžiraš si jetra;
tebe ni v miru
ne v jutranjem vetru.

Zazibaš korene,
bežiš od sočudnih
in riješ za zrakom
v gredicah odljudnih.

Zdaj nisi več tisti,
ki zgiba spomine.
Spet čakaš november,
ki v noč te zarine.

Tukaj, na koncu
ni sreče pogoja.
Sam se odločiš,
odideš brez boja.

Morda pa, izpraznjen,
vseeno ostaneš.
V mraku nagnitem
sam svoj nič postaneš.

Lidija Brezavšček - kočijaž