na robu
držim temo
za rokav
pod žarometi
je veliko
senc
odluščene
svetlobe
misli
ki se plazijo
po tleh
nekdanjih
dotikov
toplote
ki je prešla
v hlad
in poplesuje
pod nogami ljudi
ki še
puščajo odtise
daleč od
življenja
grizljam skorjo
nekega utripa
suha senca
ne pušča več
sveže rdeče poti
je le okvirjena pozaba
ust
minuli nasmeh
nevidna pod žarometi
Kako lepa pesem bi bila, če ne bi vsebovala toliko odvisnikov...
Sorry.
Lp A
Ne opravičuj se Andrejka. Hvala za pripombo. Imaš prav in poskušala bom to urediti.
lp li
Mnogo bolje, Li, imenitna pesem.
Lp A
Tudi meni je všeč, le tole bi še spremenila:
...
pod žarometi
je velikoživljenja
senc
odluščene
svetlobe
Kaj meniš?, lp, Ana
Popravljeno Ana. Teče bolj smiselno sedaj. Hvala.
lp li
Subjekt, ki se spreminja v senco in bledeči spomin, prispodobe bitke s temo (držim temo za rokav), ki se sicer odvija znotraj posameznika, stopi v zunanji svet, v katerem (ko stopi pod žaromet) ni več sam, saj se nanj prilepi senca. Zanimiva je tudi uporaba črne in sive pisave, slednja ponazarja izginjanje navezanosti na spomine. Čestitike,
Ana
Ana hvala za podčrtanko
lp li
ne pušča več
sveže rdeče poti
je le okvirjena pozaba
ust
minuli nasmeh
nevidna pod žarometi
Tule sem malo zmedena, ker ne vem na kaj se nanaša zadnji stavek. Morda je v tem nejasnem čar, da si bralec sam naredi zgodbo, oz.razlago.
Drugače pa, zelo lepa pesem.
lp, ajda
Tudi skozi Anin pogled se zgodba dobro zapre.
A jaz sem risala misli pod žaromete neke prireditve. Kjer je oseba prisotna, a spregledana.
lp li
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!