zapeljali sva se do pokopališča
nisi želela peš
tistih nekaj sončnic je zate preveč
parkiram avto blizu avtomata za sveče
nalijeva vodo v dva vrča
vse okrog porcelanasta tišina
in ti pričneš čebljati
posadila sem rumeno cvetje, veš
in odstranila modro
da ni vedno eno in isto
in te bele sveče, joj, te sveče tako zelo hitro dogorijo
morala bom nekaj ukreniti tudi proti plevelu, ki pika izpod okrasnega kamenja
in kako se ti zdi tale rožmarin
obrezala sem ga, da je simpatično majhen
na nosu pustim sončna očala, da ne vidiš mojih solz
samo kimam, pritrjujem
se tu pa tam nasmehnem tvojemu samogovoru
vem, da potrebuješ pogovor na pokopališču
da se nervozna reka izlije
ko obiščeva njegov grob

sheeba