V poplavi krvavih vrtincev


V poplavi krvavih vrtincev ni več ihtenja,
ker pred večerom vrancev vrlih ni življenja.
Z bičem ustrojenim iz trakov človeške kože,
opazuje te vladar iz svoje grenke zapuščene lože.


Črn odsev oči sanjavih krutost duše mu poudari,
ko te iz strasti strupene stokrat po dlaneh udari.
Rezki kriki iz podzemlja se razlegajo v tišino,
vranci, zdaj krilati, pa prinašajo mu trpko vino.


Kaplje s slino pomnožene po grlu tečejo, drvijo,
iskre ostre iz oči bolestnih bledo belo zažarijo.
Izživljanje do skrajnih mej nadzemnega razuma,
v propad se pelje podivjana zla človeška truma.


Tisoč norcev se sprehaja tam po prašni poti,
vsi tesnobno tja težijo k črni njega noti.
V zapuščeni loži skrito čaka žrtve vseh svetosti,
ker vsi sužnji in jetniki zatajenih smo norosti.

Dominika