Sežeš mi v krilo
po prva jabolka,
in jaz ti izčešem
avgustovsko vlago iz las.
Počasi luščiva razse
srobot in bodečo žico,
dokler se ne spojiva
z golostjo večera.
Kisli so plodovi avgusta,
kislo dišiva usta na usta.

Če drži, da skoznje
lahko zbeži duša,
sta najini duši to noč
stokrat zbežali,
se stokrat prepletli,
razpletli,
ostali.

(Tvoja v moji
in moja v tvoji.)

Za kisel spomin
v sladkobi božične noči,
ko bova z družino
ujeta v nevidne nitke spodobnosti.

(Jaz s svojo.
Ti s svojo.)

Še enkrat, še enkrat
postrgajva skupaj
zadnje kapljice
časa,
ki že ježi.

Aleksandra Kocmut - Kerstin