Ponoči,
ko ne moreš spati
in vsi že zaspijo,
se zazreš v nebo,
zaslišiš dihanje zvezd, ko vzplamentijo;
včasih kakšna zleti čez nebo in ponikne v črnino.
Gledam v širjave,
višje od oblakov: zagledam luno in se vprašam:
tako močna in svilnata,
trda in nežna,
neizprosna in darežljiva,
sveti,
bedi nad nami,
nas pomirja,
usmerja in drami,
prisluškuje in kuka na drugo stran;
sliši tanke glasove,
žonglira z listi dnevnikov,
koraka z glasovi senc,
z odejo sanj pokriva,
in poskrbi,
da na koncu najdemo vero v živo in v miru zaspimo.
In jaz se še vedno sprašujem:
Le iz kakšnega testa si nastala? sasa strnad