Ne umiraš, ko trepečeš
v listih, ki zarumenijo,
ne nehuješ, ko prodiraš
v svite, ki že steklenijo.

Ne dušiš se, ko vdihavaš
strupe, ki jih slutnja reže,
ne odmiraš, ko posegaš
v zven pozabe, svet te veže.

In ne gniješ, ko steguješ
v blato svoje prazne roke,
ne crkuješ, ne razpadaš,
ne prhniš še na obroke.

Ne izginjaš še med trde
ploskve nepozane preše
in ne greš v kanal porozni,
ne to jutro. Ne še, ne še ...

Gledaš, dihaš, hodiš, tečeš,
slutiš, čutiš vse, kar pride.
Tiho kolneš, glasno rečeš:
vem, da noč mi ne uide.

A živiš in pot odseva
v tebi znanih barvah stepe
in še vztrajaš v vodah dneva,
ker tipalke niso slepe.

Dihaš vse, kar leze vate,
dokler moreš, pesem seješ.
Veš, da dan razpet je zate.
Noč je modra. Še se smeješ.

Lidija Brezavšček - kočijaž