Zagnanost

Mamljiva lepota tolmuna
speljala me v svet je neznan,
s svojo silo me je gnala
lepota spoznanja na dan.
Nasmeh se nenadno prelil je
med luč, ki je s soncem prišla,
dih me svetle glasbe opil je
in zla me je slutnja obšla.
A nora globina ljubezni,
ki ji ni videti dna,
prevzela neustavljiva je žeja,
velela je, naj se strezni
telo od trepeta srca.
Kam vodijo sile neznane,
kam vodi me čistost srca;
v pogubo dobrote,
morda med skrivnosti mi znane,
mogoče v prepade duha ?
Na grobu sem ljubljene žene
dobila v odgovor nasvet,
mi daje pomoč iz tegobe,
ta vrača mi sanje zgubljene
in z njimi grem znova spat.

Silva Šturm