Brez tolažbe
se spačeno smejiš,
s čipkasto utrujenimi očmi
brezuspešno strašiš
obnemogle otroke bogatih gospa,
ki že stoletja vneto vdirajo
v podstrešno praznino
tvoje razkošne vile.
Nepovabljeni predrzno vpadajo
v prekletstvo
tvoje jantarne samote,
obložene z zvrhano culo spominov
na žareče ustnice,
na hlepeče roke,
na rajajoče boke
tvojih dveh razgretih zavojevalcev.
Na tistega, ki te je ljubil
in na tistega, ki vaju je pogubil.

Marko Skok - Mezopotamsky