Trikrat usmerjen pogled, devetkratno razmnožen?
Jezik je reko mimoidočnosti! Čudna brezdomnost je v klesanem kamnu, ki pusti ulicam otrplo korakanje na človeških tleh
Se polašča glasov preteklih (š)umov, Da, Rubikon časa zavrača snubitve plišastih oprijemov,objemov za preminulo plemičevo stavo, nasilje dotikov
zarjavelih zapestij v slutnji teme aluzira na Medejo, žametna svetloba bodi, ki razkrije drobce razbite čaše pod nogami, za sliko, venomar izgubljeno prisegam
nase, da David si, z okrivljeno pozornostjo na rdečici stene, apno, stena in dlakavi sledovi po nečem skoraj božanskem, obrača želodec, preplašen splet otrok, meden oblak, nato v dlan padec, spanec ujame spomin prahu pobeljene rjuhe, na njej prešit slogan, ki pravi: popolno je življenje v trenutkih, kjer samota ni osamljenost, krasiš reko, zaton razdrobljenih paličic slinastega okusa, hlapi, a še vedno pluje kri na nabrežju jezika, jezika za tišino, jezika, ki prebavlja samoto zasmehovanja
ženske, ki ni kriva bronastega vremena in ogledala, v katerem se odsev
sprašuje, kako se smeš smejati dvonogi mački, s preveč zelenim desnim
očesom, izginulim levim in gola po mokroti nekogaršnje bližine polaga
belino v svoje sence.

Kizmetus