Nekaj, da čas dneva mine,

tisto nekaj, kar veže trenutek,

kjer so vozli zavozlani v pravih ritmih,

koder nekaj hodi spredaj, da se zmore sledit,

za črno sračjo podobo, v višavah iz nižin plota,

brezskrbni čas melje tihe kamne mrtvih misli,

brezčutni veter koplje v meglice zabrisov,

zabrisane slike postajajo gonilniki hoje,

brskanje celic spomina v tehtanju pravih kotov,

zapiranje včerajšnjih poti, nekdo pravi da niso prave,

danes ubijamo črnino.

P.S. 3/4 je črnega, a še danes se noče doumet.
Gledam stran, vseeno grem naprej. Sredi teme.

IŽ-lev