Mimo modrih gora
me je vodila pot v neznano.
Drvel sem med dišečimi promenadami
drevoredov luči.
Pa me je nevihta v zraku zmedla
in skrenil sem s poti.
Našel sem košček bivše skupne usode,
ki me je predramila.
In sem zabredel tja
med sredozemske hraste
in ostro makijo.
Kamni so mi rezali podplate
in roke so krvavele.
Vztrajal, blodil sem
med močnimi debli ter iskal.
Pa te najdem samo in dišečo
v zavetju rumene trave
in suhih skal.
Omehčana od hipnotičnih spevov
me sprejmeš.
Ljubim te v tvojih rdečih cvetovih,
sanjam v tvojih brinastih bokih.
Rahle kapljice pota na tvojem trebuhu
slikajo sence gorečega gozda,
ki sva ga zažgala,
z najinimi stihi.
A nama je vseeno.
Lebdiva v mehurčku
neenakomernega dihanja in
brezčasnega dežja.
Vseeno če zgoriva,
saj ne bova opazila,
ko nama kost umira.
Ne bova se zmenila,
če bodo gasili najino strast.
In na koncu bova srečna zaspala v metežu
in se zbudila zoglenela sredi črne pokrajine,
ki nama je nudila zadnjo odejo,
da sva ujela goreče planete
najinega vesolja.

Gasperrr