Ko boš pesem prepoznala
v beli črti konca dneva,
ko boš končno se podala
v gosti mrak, ki dozoreva,

ko boš roke v zimo skrila,
ki ji sever pot določa,
ko si boš obraz pokrila,
ko zavest ne bo več zgoča,

ko lasje ne bodo mehki,
in oči nič več prodorne,
ko bo svet okrušek plehki,
davne sanje zle, okorne

in ko usta v molk stiščana
bodo le še tenka črta
in kvartina dokončana
mrtev verz, ki v ničnost vrta,

ko prežgejo se podplati
od nesmiselnosti teka,
ko ne boš več mogla dati
svojim sencam delčkov veka ...

Boš takrat še spraševala
veter, zemljo, morje, sebe:
Kje je dan? Kaj sem čakala?
Le zakaj v tišini zebe?

Lidija Brezavšček - kočijaž