ZAKAJ
Držal si me v svojem objemu,
meni pa so po licih polzele solze;
kakor dolgo zadrževana nevihta
so privrele na plan
in si utirale svojo pot.
Telo je drhtelo ob dotiku tvojih ustnic,
po katerih je tolikokrat hrepenelo
in želelo, da bi ga ljubkovale do neskončnosti.
Vsak tvoj dotik je vzbudil val strasti
in ponesel mojo dušo v neslutene višave.
Božala sem te roke,
ki sem jih tako zelo ljubila,
gledala sem te oči,
iz katerih je včasih sijalo sonce
in se spominjala dni,
ko sem hotela biti vse tisto,
kar si pričakoval od mene.
Solze so nezadržno vrele v bolečini,
ker nisi dovolil,
da bi te vedno lahko tako ljubila;
ker nisi dovolil,
da bi vse najino življenje
bilo prežeto s tako ljubeznijo,
kakršno zmoreva dajati in doživljati
v trenutkih telesne ljubezni.
Hotel si, da sem tvoje sonce,
pa si pristrigel moje žarke;
hotel si, da prinašam svetlobo,
pa si si pred njo zakrival oči;
hotel si, da sem nežna in ljubeča,
a moja čustva so te ovirala.
Mojo ljubezen si razbil na koščke
in vzel le tisto, kar ti je bilo všeč,
vse ostalo pa si zavrgel.
Jaz pa sem ti želela dati vso.
Srce je ihtelo -
zakaj..., zakaj...?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojca Žugman
- 04. 08. 2010 ob 16:09
- Prebrano 655 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 134
- Število ocen: 6
