Beneška čipka XXXIV.
Suh veter zacvili nad kamnom.
Zlomi molk.
Otrpla zatišnost drsi
v razdrobljeno frsko;
v telo posejano z ranami,
z mesnatim robom,
globokimi kot velike, požrešne ustnice,
druge z gladko, sijočo površino,
kot sledi polža…
Slišim
pridušeno ječanje.
Vlažen veter ga raznaša
skozi kamnite globine doseženega zenita.
Rane,
zdaj jih sonce liže.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sasa strnad
- 02. 08. 2010 ob 10:43
- Prebrano 897 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300
- Število ocen: 9
