Pred leti sem začel pisat neko zgodbo.
Pomotoma in ponesreči.
Z nasmehom in iskrami v žepu,
po ulicah malega mesta,
po celicah velikega zapora.
Po skritih zvezkih,
po gladkih okenskih steklih
so se skrivale sledi.
Zasledovale so me na vsakem koraku.
Včasih je malce bolelo,
če se je katera izmed njih izgubila.
A koraki v času so jo ponavadi
kmalu našli in odšli naprej.
Včasih sem želel, da za hip postanejo,
pa jim ni bilo mar.
Le za kazalci ure in koledarji
so vztrajno hiteli.
Tako so malenkosti
počasi izginjale in ni jih bilo
potrebno skrivati.
Kilogrami smeha so se spajali z malimi neumnostmi
in kazni so se z malce grenkobe razblinile.
Beseda je tekla o skupnih vsakdanih
in večerna bdenja so bila finale.
Srečo si lahko rezal z nožem svobode.
Rezine so šle v skladišče lepih spominov.
Vsak čas ima svoj vrhunec in ta
je bil več kot nepozaben.
Sledili so dnevi čakanja na vlake.
Čakanja, ki včasih
prinašajo dolgčas v adrenalinske pogovore.
In tako se je zdelo, da osnovna zgodba počasi bledi.
Pa ne, samo malce miru in zorenja rabi.
In se je zdelo, da gre zgodba k koncu.
Pa ne gre, ker se prva nikoli ne napiše do konca.

Gasperrr