Bi rad, vendár le bežno je popisal
bolest, ki zle zapredke išče v grobu,
strašila, ki ga vozijo po robu.
Želel je, a ni tem temé orisal.
Nesrečen je poskušal se odpreti
na list izvreči brezenske podobe,
raztreščiti trohobnost sil tesnobe,
ki skušajo mu tenko kožo sneti.
In rezultat? Zblojéna pisarija,
ki jo le redkokdo za hip dojame,
ki njega ne miri, ampak ubija
in nove more vleče v polja drame,
da v duhu blaznost vitice razvija,
zatira fraze upa, sanj, poguma.
+
Od njega bleda muza stran uteče;
razbito je megleno ogledalo.
Morda se kaj popraviti bi dalo,
Če sam si bo privoščil malo sreče.
Lidija Brezavšček - kočijaž