Ne poznam besede za hlad, ki me obdaja,
ko morje tone v rožnato nebo.
Ne pomnim kolov, ki sonce jih zasaja,
ko izgnani šepeti parajo temo.

Ne pravim, da moraš vsakokrat popustiti -
obraz ti že mivka prežgana izpere -
in z nogo razdreti peščene gradove -
razcepljenih trnov nihče ne izdere.

In vnovič: ne vem če, ko plima zaniha,
naj krasti sproščeno pustim, da zadiha.
Povej, ali meniš, da otrpne vsak glas,
ko lomi valov se zatresejo v bas?

Niti ne vem, ali burja zapiha,
ne vem, če do zime bo pač vsajeno,
ko v mlačni bonaci mi jeza usiha,
okrušeno seme za slo potešeno.

yoyoba