Tam, kjer kostanji prikrivajo najtemnejše sence,
tam, kjer si se zlomila, te vidim.
Tvoj obraz šipkove barve, tako sam,
se je tisti večer umikal pod neprepoznavno lubje.
Drobilo te je, cefralo.
Lovila si kosme zraka.
Presekana do obisti.

Potrebovali sva korak.
Morali sva iztegniti dlani.
Odvreči laži.
Pomendrati gnusobo.
Prekleti njega in njegovo živalsko nrav.

V nočeh belih halj
in pohabljenih sanj,
si tehtala svoje odločitve.
On pa ni rekel besede.
Pa saj bi se, izrečene,
kakor gromozanska stavba
s praznimi okni
postavile med vaju.

Zunaj, v parku, je tudi čas molčal.
A molk ne ve za odpuščanje.

Kot ujeta v prizor
še danes čakam,
da tisti stari kostanj strhleni.

Andrejka