Saj sama vem, da vse prehitro mine,

pa rajši spijva še kak deci vina. 

Ne bova v lužo risali obrazov,

ne bo natakar konjaka nalival,

ne bova več seštevali porazov

in zrli svetu v dušo podkupljivo. 

Mar ni, kot da bilo je šele včeraj –

gimnazija, dijaške fantazije …

Ko mlad si, misliš, da je 'zdaj' za zmeraj,

a vsak korak v bodočnost se zarije. 

Ne bova mislili, kako je včasih

se vse tako zelo preprosto zdelo.

'Si videla katerega od naših?'

Nikar, Kristina! Zdaj se bo začelo – 

boš rekla, da je eden že ves siv,

da se je druga čisto izgubila,

za tretjega ne veš, če sploh je živ,

četrta dva otroka je rodila, 

da peta je Ljubljančanka postala,

da šesta z nemškim se priimkom piše,

da sedma je pijancu roko dala …

Prenehaj že, Kristina! Tiše, tiše! 

Tu notri, v mojem srcu, še živijo

podobe naše, zvezde šestokrake.

V meni, veš, še vedno si gradijo

gradove bele v puhaste oblake. 

V meni, veš, so mlade in imajo,

kar je vrednosti neprecenljive:

UPANJE. In čuvam ga za naju,

dokler so v meni in dokler so žive. 

Premladi sva, zato postoj, Kristina!

Težak izpit nam je pripravil svet,

pa rajši spijva še kak deci vina,

pozábiva na to, ne štejva let! 

Zato nič več spominov ne omeni,

saj s tem priznaš, da so samo – spomini.

Recíva rajši kakšno o vremenu

in s smehom ubeživa bolečini.

Aleksandra Kocmut - Kerstin