vedno lažje
končam
kot začnem trgat
kožo
s svojih ran
v dolini starih žag

lažje ležim
v travi
v mraku gora
z rogovi
malih polžev
in žicami svetlobe
zvezd
skozi moje oči

še vedno rajši
poskušam
z sivimi
in modrimi listi
pojasnit
svoja našteta vesolja
vzporedne blazine
življenja
do meja
ko ne razlikujem besede
od dotika

plapolam
kot polomljena ptica
iz dneva v noč
skozi svetlobo regrata
v drugi
kozarec resnice

sem deblo
ki koraka
skozi temno meglo
raziskuje svoje lubje
drevesa
in se povzpenja
po stopnicah ponoči

ivan z