Si kdaj videl
čas, kako se smeje?
V brezzobi obisti se spušča
tebi in meni na dlan.

Mimoidoči ga pohodi
in glasno zavriska.
Vesel, da je opažen.
Prilepi se ti za uho in ti
poglablja brazde.
Čudodelnik!

Prevara te,
ko se skrije v neskončni prepih.
Pometa dvorišča belih neder
in v popke seje dišečo sivko.
Eksplodira!
Nato sprašuješ tujca na cesti,
kje si izgubil telo.

Silva Langenfus