Vrata nekega življenja
so na stežaj odprta.
Tako tiha je pesem.

Tla so prekrita z muljem.
Temeljni kamni salutirajo.
Tako močna je dlan.

V živem svetu neživega
odtekajo zadnje prošnje.
Tako otožne so oči.

Galop se oplaja v prepihu.
Nebo mojega čela je jasno.
Tako iskrene so besede.

Ne piši na stare stene,
raje me primi pod uzde.
Tako željna sem …

Silva Langenfus