Popolna sva bila, ko sva mesila testo z rokami,
oblikovala hlebčke, jih spekla v pečici in hrustljave grizljala v
trenutkih, ko sva ukradla kazalce na uri zvonika in za najine
grizljaje ustavila promet na obvoznici. Smejala sva se, ko sva se
gledala v ogledalu in rekla, kako sva si podobna, le zakaj nisva
brat in sestra, ampak ljubimca?
Nasmehnil si se in mi s poljubom na vratno žilo pognal kri po
poljanah, ki si jih tako rad raziskoval s svojim jezikom in tiskal
maslene piškotke, ki so se v hipu scvrli na moji vreli koži. Kako
si znal ustvariti potočke v moji postojanki, ki je zadišala sveže
prepleskana, v barvi, ki so jo ljubili tvoji vzdihljaji. Še dobro,
da nisi rabil markacij, ko si osvajal najvišje vrhove, kjer sem te
čakala in te potegnila v ples, ki ga nisva izumila midva, čeprav
sva tesno objeta mrmrala, da sva mojstra parketa. Le zakaj so
krušne pečice izpodrinili aparati, ki na hitro zamesijo testo,
spečejo hlebčke, so prav tako hrustljavi kot najini, a polagava jih
vsak v drugo pečico? Le zakaj sva dopustila, da sva ostala med
kazalci ure in sprešana v času?
Postopam po železniškem tiru, kjer si v najbolj preperelem vagonu
posteljem ležišče in skozi razbita okna zrem v vlake, ki hitijo
mimo mene ...