Hrustljavi spomini

Popolna sva bila, ko sva mesila testo z rokami, oblikovala hlebčke, jih spekla v pečici in hrustljave grizljala v trenutkih, ko sva ukradla kazalce na uri zvonika in za najine grizljaje ustavila promet na obvoznici. Smejala sva se, ko sva se gledala v ogledalu in rekla, kako sva si podobna, le zakaj nisva brat in sestra, ampak ljubimca?
Nasmehnil si se in mi s poljubom na vratno žilo pognal kri po poljanah, ki si jih tako rad raziskoval s svojim jezikom in tiskal maslene piškotke, ki so se v hipu scvrli na moji vreli koži. Kako si znal ustvariti potočke v moji postojanki, ki je zadišala sveže prepleskana, v barvi, ki so jo ljubili tvoji vzdihljaji. Še dobro, da nisi rabil markacij, ko si osvajal najvišje vrhove, kjer sem te čakala in te potegnila v ples, ki ga nisva izumila midva, čeprav sva tesno objeta mrmrala, da sva mojstra parketa. Le zakaj so krušne pečice izpodrinili aparati, ki na hitro zamesijo testo, spečejo hlebčke, so prav tako hrustljavi kot najini, a polagava jih vsak v drugo pečico? Le zakaj sva dopustila, da sva ostala med kazalci ure in sprešana v času?

Postopam po železniškem tiru, kjer si v najbolj preperelem vagonu posteljem ležišče in skozi razbita okna zrem v vlake, ki hitijo mimo mene ...

ajda

Komentiranje je zaprto!

ajda
Napisal/a: ajda

Pesmi

  • 17. 07. 2010 ob 11:13
  • Prebrano 904 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 445
  • Število ocen: 12

Zastavica