Mlačna voda, prazna cesta,
mrzla nuja, mrk neba.
Krhki bolnih sanj odrobki-
jezna zdelanost sveta.
Votlo duplo, brez dna lonček,
blazne misli, stih podrt,
mlin pretih nad suho reko-
bele sanje, strop podprt.
Gledaš ven iz stare drame -
šibko goltajo oči;
več pogledov krik ne ujame.
Vse je nič in nič drobi.
Ampak ne, še nisi prazna!
Še je v sapi morja sled.
Vztrajaš, ker burin te vodi,
ampak v gležnjih praska led.
Greš in boš še kar brodila,
do temena v sléposti
Smrt je blizu, a - še daleč.
Plavaš med polživimi.
Je to res? So davno mrzli.
Zate v mrak potegnjeni,
pojejo sinovi tvoji
pesmi v noč. In z njimi ti.
Lidija Brezavšček - kočijaž