KO STAKNEVA GLAVE in skupaj sestavljava zgodbo,
mi v zanosu predlaganega besedila pogledaš v oči

in uideš iz sama s sabo dogovorjene celice
in pozabiš na nadzor,
žarek ti pobegne skozi špranjo v steni
in ti zasije, svoboden, v očeh
kot utrinek, a dovolj da se zdrznem.

Takrat jo spet zagledam
Zvezdo
tako mlado
in polno želje po utripanju,
ki jo je mogoče skriti, ograditi in stisniti v kot
nikakor pa,
res nikakor,
je ni mogoče ugasniti.

Milan Novak