Tisočletni pričevalec naših korenin.
Enojni, dvojni, z desetimi branami,
mogočni toplar okrašeni,
dolenjski, studorski, ziljski,
povsod znanitelj slovenski.

Stal si na meji vzdolž njive.
Vedno nujen, vedno zaželen.
V nevihti zatočišče,
v hladni noči postelja dišeča,
za otroke stolp razgledni,

Za kosce in plevice senca blagodejna.
Vsako majavo lato je oče zamenjal.
Vsak stožnik skrbno iztesal.
Vsako brano trdno oprl.

Pa prišel je krasni novi čas,
Ko več seno se ne suši,
ko dišečega sena več ni,
ko ni več žita v snopih,
ko detelje za v stog več ni.

Bele plastične bale ležijo po poljih,

v njih komprimirana trava.

lovrenka