Tista sreča,
kipeča, blesteča, neizbrisljiva,
nedotakljiva ZVEZDA,
ki se je razpršila v prazno zmes niča, je s tem postala nekaj. Nekaj, kar ni moč opaziti z nobeno napravo.
In, če bi kdo vprašal ostale zvezde, bi rekle, da dobro pazijo name. Da sem zadovoljen.

A le jaz vem, da vsak večer zasije zvezda, po kateri koprnim, njo si nosim v sanje. Prah zopet zlijem v podobo. Potem se greva utapljati. V praznino. V praznini znotraj mene zveniva in odmevava, da boli. Doniva umrle misli, ki znova zaplešejo in vztrepetajo. Zvezdni prah šumi tako glasnó in doživeto, da še iz spanca poleti. In ko se skoraj buden ozrem po zvezdah, je še zmeraj tam.

Do jutra običajno izzveni. Do večera spet varno skrita, vsem na očeh.

Milan Novak