Ne vem od kod tako BRIDKE SOLZE, ko hoče srce izskočiti, poleteti od zanosa.

Sreča, ki puhti v vonju vanilje, utripa v sencah majhnih plamenov
in ne sluti, v kaj jo lahko zgnete nekaj preprostih pogledov.

Vedno sem se spraševal, kako more čas toliko strniti, da postane gost in sladek kot kostanjev med. V zelenem čaju odseva kot dragulj, stopljen v čarobno paro pred ognjenimi očmi. V pogledu, brezbrižno kratkem in hkrati neizmerljivo globokem, odseva močno sporočilo, ki prodre v notranjost, vse do srca, in se ga bere edinole s srcem. Ko je srce uglašeno, zanihata v veličasten ples.

In niti sanja se ji ne, da je ta misel, ki je danes smela uzreti njen resnični obraz, že dolga leta globoko, globlje od najglobljega, čisto tiha in skrbno zapahnjena, ždela
v osrčju resnice.
V srcu resnice.
V srcu.

In takrat, ko se taista misel zave, da še ni bila izrečena, in da nikoli ne bo, ker to ne bo potrebno,
je tudi solze
lažje razumeti.

Milan Novak