Pristan zamežika.
Roka
odklepa težke verige,
razžrte od slanosti.
Noga
misli da je na begu
in ustvarja valove.
Glava
vajena pokončne hoje,
na vrvi čaka aplavz.
Srce
črpa še zadnje viharje,
predaja jih morju.
Jaz
pazim nate, ki se utapljaš,
da predstava bo popolna.